1. Poglavje
-Kaj pa menage-a-trois? je rekla ona, že vidno nataknjena in s ključi v rokah.
Nikamor se mu ni mudilo.
-Pa saj veš, reče, da te ne bi delil z nikomer.
Ona se skloni k ključavnici in se ubada s ključi.
-Te ni mama naučila, da moraš igrače delit? se posmehne.
-Saj nismo več v socializmu! se je brez kakršnega premora odzval ter s hitrimi in kratkimi koraki ostopicljal do bližnje postelje.
-Kdaj me boš že končno posilil? je z občutkom jeze, nasilja in brutalnosti zajedljivo vprašala. Samuel ni bil zmožen spregovoriti niti besedice. Gromozanski cmok se mu je zataknil v sapniku. Zardel je. Kri mu je butala v možgane in komaj se je zadržal, da ne bi zamahnil s težkim a hitrim udarcem roke.
-Kako lahko rečeš kaj takega? Kako imaš lahko take pokvarjene misli? Zakaj si... Zadnjih besed ni izrekel. Pravzapraj jih ni bil zmožen izreči, zato mu je Kaori pomagala dokončati vprašanje.
-... taka kurba?
Samuel je to hotel na vsak način preslišati, a mu nikakor ni uspevalo. Nikoli ni mogel dovolj zatisniti ušes, da ne bi zaznaval okoljskih frekvenc. Da pa bi spustil zvočne valove skozi eno uho in jim preprosto prepustil prosto pot tudi iz njih brez kakršne koli obdelave, pa tudi ni znal. Že njegovo gledanje na dane situacije kaže na to, da je odraščal s problemom slušnega zaznavanja. Vedno je vse slišal. Že kot majhnemu otroku mu nikoli ni nič ušlo, ne malokdaj je celo tako močno vlekel na ušesa, da je zbudil pozornost ne samo govorečih, ampak tudi mimoidočih. Bil je fant čudne narave in ni mu bilo pomoči. Kakršen je bil, takšen je še zmeraj.
-Taka kurba... je tiho ponovil sam pri sebi, a ona ga je slišala.
-Ali nisi ravnokar odhajal? Če spolh še nameravaš to v bližnji prihodnosti storiti... Raje naredi, kar si nameraval in ne se spet zavleči v nek kot in se smiliti samemu sebi. Ne biti taka pička in stori kaj družbeno koristnega. Karkoli...
-Ja, sem nameraval... In nisem pička... je ponovno tiho in mevžasto godel Samuel.
-Ja si; zdaj pa mi že spizdi izpred oči. Pojdi v S.Š. in mi prinesi vibrator... za kaj drugega tako ali tako nisi uporaben... In upam, da te bodo vsi čudno gledali, ko ga boš vlačil po mestu, se je vzhičeno zdrla nanj.
-Zakaj pa rabiš...?
-Dot, dot, dot? Vibrator! Ali ne vidiš kako močno moje telo dregeta? Potrebna sem! Potrebna sem kurca! Ampak, ti si prevelik mevžast pussy in mi ga nočeš niti za kratek čas posoditi. KAJ JE NAROBE S TABO?! Da pa bi našla drugega v tako kratkem času, pa tudi ne gre. Se spoh zavedaš kako težko je najti nekoga, ki bi te bil pripravljen zadovoljiti po tvojih lastnih željah, da bi ustregel tvojim fetišem? Pojdi že in mi ga prinesi.
Samuel je stisnil rep med noge in se stokajoče odpravil iz stanovanja. Niti dveh korakov ni naredil, ko se je obrnil in skoraj po policijsko vstopil nazaj v stanovanje.
-Zakaj odhajam jaz, če je to stanovanje moje oziroma od mojih staršev, je zamišljeno namignil, čeprav tudi sam ni vedel, na kaj pravzaprav namiguje.
-Ne morem verjeti, da imaš spomin kot nekakšna zlata ribica! Še ne minuto nazaj sem te nagnala z namenom, da mi nekaj prineseš. Da narediš vsaj kaj koristnega.
-Ampak, to je moje stanovanje...
-Saj lahko grem. Tudi za vedno. Očitno si to na skrivaj želiš, glede na to, kako se obnašaš. Občutek imam, da izvajam psihično nasilje nad tabo, da te mučim, ali kaj podobnega. Lahko bi že odrastel in nehal biti taka mevža. Lahko bi si že končno izoblikoval svoje mnenje. Ali si nikoli ne zaželiš, da ne bi bil taka zdriz, da bi imel hrbtenico? Torej,... vibrator?
