PROLOG
-This is the end, beautiful friend, of our elaborate plans, the end, of everything that stands, the end, no safety or surprise, the end, I'll never look into your eyes again; can you picture, what will be, so limitless and free, desperately in need of some stranger hand...
se je slišalo iz zvočnikov, prelitih s krvjo, ki je počasi kapljala na njih s stropa. Na tleh enormen krvav madež, ki je prav gotovo zavzemal več kot polovico sobe, v kateri je bilo vse tako natlačeno, da se je bilo v njej pravzaprav komaj obrniti okoli lastne osi. Takšno tesnobno vzdušje je obdajalo kogarkoli, ki je vstopil v to beznico. Okenska zavesa je prepuščala le majhen snop svetlobe, ki je padal na središče prostora. Vrata se odpirajo s težavo in še to le do neke meje, ravno toliko, da se povprečno suh človek zrine skozi režo.
S stene so bingljali časopinsi izrezki, s stropa kirž. Za to prijetno sceno, njeno nasprotje. Tam je ležalo, v tistem rdečem madežu, bledo truplo. Iz leve roke sta štrleli dve igli, zabodeni naravnost v arterio. Glava se je še komaj držala vratu. Kri je že zdavnaj nahala teči...
-Čas smrti, med enajsto in eno ponoči, je bistroumno pojasnil forenzik, ki je ravnokar prispel na kraj zločina ter še dodal nekaj besed o razlogih za smrt.
-Ampak, saj je še otrok... je evforično odgovoril inšpektor, ki do sedaj še vedno ni uspel razumeti, kaj se je zgodilo in čemu bo moral poiskati odgovor.
-Kurac, otrok! Okoli 30 jih mora imeti.
-Jaz pa okoli šestdeset. Zame je mlad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar