»Kaj najbolj sovražiš?« me je vprašal prijatelj, ki je pravzaprav edini, v kolikor jih premorem. »Ljudi...« sem zamomljal.
»Kaj?«
»Čaj?«
»Kaj ima pa čaj veze z mojim vprašanjem?«
»Ali bi morala obstajati kakšna povezava?«
»Ali bi nehal odgovarjati na moje vprašanje z novim vprašanjem...«
»Ampak, čemu? Ali ne omogoča to veliko bolj zabavne komunikacije. Tako ali tako pa ljudje premalo komuniciramo... No ja, sicer pa mi prav nič ne manjka...«
»ZAKAJ SOVRAŽIŠ LJUDI?«
»Pazi, no na moje zvočne membrane, nahajajoče se v srednjem ušesu...«
»JEBI SE! Prav na kurac mi greš s takšnimi izjavami. Vedno moraš vse v najmanjše detajle opisat.«
»Imaš kaj proti takemu početju?«
»DA! Si se kdaj vprašal, če je SPLOH komu všeč? Mislim, da ne. Če še meni ni. Meni, ki je tvoj edini up. Sem zadnji na... Sem pač zadnji, ki te je pripravljen poslušat in na sploh gledat. Ahh, zakaj te to sprašujem, če pa vem odgovor že v naprej...«
»In to je?«
»... Čakaj, razmišljam...«
»O?«
»O tem, kakšno frazo bi uporabil, da ne bi zgledala banalna, izumetničena, afektirana, manirirana, koturna, preciozna, priskutna...«
»Pa koji kurec... A sedaj si pa že slovar ratal, ali kaj?«
»No ja, ne da bi se hvalil, ampak...«
»Ne sili se! Samo povej že, ker mi greš na žolč izločajoči organ!«
»Uau, ta ni slaba...«
»Vem. Spravi že to iz sebe.«
»Skratka. Popolnoma vseeno ti je kaj si ljudje mislijo. Na... pač grejo ti na tiso, kar si omenil. Karkoli je že bilo. Nima veze.«
»Saj nič nima veze...«
»Nič je nič. Definiraj najprej kaj je ta nič po tvoje...«
»Ne bodi kot jaz in se ne spotikaj ob vsako, ravnokar izrečeno sogovorčevo besedo!«
»Prav. Se bom potrudil. LoL«
»ZBIJ SI TA TVOJ GLUP NASMEŠEK Z OBRAZA, ki ti sega do ušes. In nehaj uporabljati 1 3 3 7, amm 5 P 3, amm, 4 K.«
»Huh?«
»Never mind...«
»Bom prvi prekinil to neprijetno tišino. Skratka, kje sva ostala? Aha, ravno si mi hotel povedati zakaj sovražiš ljudi.«
»Ker so dolgočasni.«
»Elaboriraj.«
»...Čakaj, da razmislim...«
»Ne me sedaj zajebavat!«
»Tiho bodi. Te bom razsvetlil.«
»No...?«
»Ljudje so najmanj vredna vrsta. Kar poglej jih.«
»Jih gledam...«
»To je resna stvar!«
»Aha. Nadaljuj...«
»Vse kar počnejo je to, da serjejo. Nič drugega, za razliko od drugih živalskih in rastlinskih vrst, ki dejansko počnejo kaj zanimivega in zanje upo...«
»Dejansko?!?«
»...rabnega. Kaj zdaj spet?«
»Oprosti, samo ne vem kateri del stavka naj bi bil zanimiv. Kar nadaljuj.«
»Čakaj. Tiho bodi. Nekdo prihaja. Mislim, da mamica in bo spet zatežila s kakim šrinkom, ker bo mislila, da se spet pogovarjam sam s seboj. Jutri nadaljujeva.«
»Kaj?«
»Čaj?«
»Kaj ima pa čaj veze z mojim vprašanjem?«
»Ali bi morala obstajati kakšna povezava?«
»Ali bi nehal odgovarjati na moje vprašanje z novim vprašanjem...«
»Ampak, čemu? Ali ne omogoča to veliko bolj zabavne komunikacije. Tako ali tako pa ljudje premalo komuniciramo... No ja, sicer pa mi prav nič ne manjka...«
»ZAKAJ SOVRAŽIŠ LJUDI?«
»Pazi, no na moje zvočne membrane, nahajajoče se v srednjem ušesu...«
»JEBI SE! Prav na kurac mi greš s takšnimi izjavami. Vedno moraš vse v najmanjše detajle opisat.«
»Imaš kaj proti takemu početju?«
»DA! Si se kdaj vprašal, če je SPLOH komu všeč? Mislim, da ne. Če še meni ni. Meni, ki je tvoj edini up. Sem zadnji na... Sem pač zadnji, ki te je pripravljen poslušat in na sploh gledat. Ahh, zakaj te to sprašujem, če pa vem odgovor že v naprej...«
»In to je?«
»... Čakaj, razmišljam...«
»O?«
»O tem, kakšno frazo bi uporabil, da ne bi zgledala banalna, izumetničena, afektirana, manirirana, koturna, preciozna, priskutna...«
»Pa koji kurec... A sedaj si pa že slovar ratal, ali kaj?«
»No ja, ne da bi se hvalil, ampak...«
»Ne sili se! Samo povej že, ker mi greš na žolč izločajoči organ!«
»Uau, ta ni slaba...«
»Vem. Spravi že to iz sebe.«
»Skratka. Popolnoma vseeno ti je kaj si ljudje mislijo. Na... pač grejo ti na tiso, kar si omenil. Karkoli je že bilo. Nima veze.«
»Saj nič nima veze...«
»Nič je nič. Definiraj najprej kaj je ta nič po tvoje...«
»Ne bodi kot jaz in se ne spotikaj ob vsako, ravnokar izrečeno sogovorčevo besedo!«
»Prav. Se bom potrudil. LoL«
»ZBIJ SI TA TVOJ GLUP NASMEŠEK Z OBRAZA, ki ti sega do ušes. In nehaj uporabljati 1 3 3 7, amm 5 P 3, amm, 4 K.«
»Huh?«
»Never mind...«
»Bom prvi prekinil to neprijetno tišino. Skratka, kje sva ostala? Aha, ravno si mi hotel povedati zakaj sovražiš ljudi.«
»Ker so dolgočasni.«
»Elaboriraj.«
»...Čakaj, da razmislim...«
»Ne me sedaj zajebavat!«
»Tiho bodi. Te bom razsvetlil.«
»No...?«
»Ljudje so najmanj vredna vrsta. Kar poglej jih.«
»Jih gledam...«
»To je resna stvar!«
»Aha. Nadaljuj...«
»Vse kar počnejo je to, da serjejo. Nič drugega, za razliko od drugih živalskih in rastlinskih vrst, ki dejansko počnejo kaj zanimivega in zanje upo...«
»Dejansko?!?«
»...rabnega. Kaj zdaj spet?«
»Oprosti, samo ne vem kateri del stavka naj bi bil zanimiv. Kar nadaljuj.«
»Čakaj. Tiho bodi. Nekdo prihaja. Mislim, da mamica in bo spet zatežila s kakim šrinkom, ker bo mislila, da se spet pogovarjam sam s seboj. Jutri nadaljujeva.«
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar