Turtles will never fly – 1. Poglavje – part 3

***

Zavladala je tišina. V tišini sta nadaljevala s svojimi koraki. Postopoma sta stopala naprej po pločniku, neoziraje se na mimoidoče ljudi. Samuela so opazovali povsem sumničavo. Sumili so na nekaj, česar tudi sami niso vedeli. Samuel se je sam pri sebi globoko zamislil, Nehemiah pa je čudežno izginil. Njegov duh se je kar razblinil. Ostalo ni niti ene molekule njega. Samuel se je znašel sam. Res si je močno želel, da bi uresničil svoje želje. Svoje sanje. Želel si je končati svoje halucinacije Nehemiaha. Hotel je postati on, kakor je nedavno tega svoje želje javno obesil na klin. Pri srcu mu je postalo težko. Ni vedel kam naj gre, na koga naj se obrne. Toda še vedno je bil na poti od S.Š.-ja. Niti za trenutek ni hotel preosmeriti svojih misli na kakšno drugo možnost, kakor je bila ta.
Mimo je pripeljal avtobus, ki je ustavil na postaji in iz njega se je usula gruča ljudi, ki so gomazeli en čez drugega, se prerivali, odrivali. Hiteli so vsak v svojo smer. Vsem se je nekam mudilo.
Kaj se je zgodilo s tem svetom? Kaj se je tako zelo spremenilo v zadnjih nekaj letih. Prav dobro se spomnim, ko sem bil še majhen, kakšna je bila populacija takrat. A zdaj, danes? Kaj se je sploh zgodilo. Ko bi vsaj vedel odgovor na to... Prav zanimivo je, kadar se pogledam v ogledalo. Ahh, vizualnost, videz. Res, da je to še edina vrlina, edina lastnost, ki je še pomembna v današnjem svetu. Dober videz, dober zunanji izgled ti prinese marsikaj. Ponavadi kar vse... Prinese ti denar, denar pa prinese vse ostalo, celo ljubezen. Nekateri trdijo, da je ni mogoče kupiti, ampak iz lastnih izkušenj vem, da je to mogoče. Kdor ima denar, ima pičke. In ne samo eno, dve ali tri, ampak več... Po deset pičk na enkrat. Kar poglej rock zvezde, kako vsi gomazijo okoli njih, se plazijo, se slinijo, prav zdrizasto delujejo, prav gnusijo se mi. Še pogledati jih ne morem. Posebno zaničljiv odnos imam do njih. Ampak zakaj? Ali sem jaz kaj boljši od njih? Mislim, da ne... Ali pač. Te ženske iščejo samo pozornost. Tudi sam počnem podobno. Torej si le nismo tako različni, kakor delujemo na prvi pogled.
Jebemti, kako sem potreben. Kako sem lahko tak? Zakaj se ne morem zbrati, v kakršnih koli situacijah, v kakršnih koli okoliščinah z drugimi ljudmi? Kadar sem sam, se pogovarjam sam s sabo, kadar sem z Nehemiahom se počutim – odlično. Ampak v družbi z drugimi... se počutim nekam bizarno. Ne morem se zbrati, ne morem se skoncentrirati, nekako nisem zmožen izraziti svojih želj, svojih idej, svojega mnenja, zato tudi delujem tako pasivno. Nekako izstopam iz družbe. Ampak ne v dobrem smislu. Dobesedno: izstopati. Odstranim, eliminiram se iz družbe, v kateri se nahajam. Ne morem se zliti v eno z njimi, kajti oni so zame nekaj višjega. To je nek ideal; biti del družbe, del skupščine ljudi, del neke osi prijateljstva.
Koliko prijateljev sploh imam? Enega? Pa še ta je pod vprašajem. No, čeprav se lahko z njim povsem odkrito pogovarjam o marsičim, o vsem. Odkrit sem lahko z njim in to je vrlina prijateljstva. Taki bi morali biti prijatelji. Ljudje, katerim lahko zaupaš vse. In seveda jim moraš vrniti prav tako uslugo. Pripravljen moraš biti sprejemati njihova mnenja, kakršna koli so, jih obdržati le zase.
Morda sem imel nekoč nekega prijatelja. Tega pa je že davno tega, ko sem bil še majhen pobič. Mislim, da sploh še nisem hodil v osnovno šolo. Družil sem se z njim v vrtcu in mislim, da smo bili celo družinski prijatelji. Sicer se ne spomnim vseh detajlov, ampak veliko časa sva preživela skupaj. Morda sva bila prijatelja, vendar to so bila leta, ko si nisi imel kaj dosti ze zaupati med sabo. Igrala sva se kavbojce in indijance, igrala sva se skupaj z LEGO kockami, sestavljala sva sestavljanke, svašta.
Kje je on danes? Nimam pojma. Ne vem niti tega, ali je še med živimi. Koliko let je že minilo? Preveč. V spominu ni shranjene nobene informacije, ki bi mi lahko povedala, kdaj sem ga nazadnje videl. To zagotovo ni moralo biti prijateljstvo.
Kaj sploh je prijateljstvo? In kaj je ljubezen? V čem je razlika med njima? Mislim, da... no ja, zakaj bi mislil, če lahko kar trdim, da razlike ni. Kadar si v nekoga zaljubljen, boš imel do njega enak odnos kakor do pravega prijatelja. Edina razlika je le ta, da si z ljubljeno osebo malce bolj intimen, česar jaz nisem zmožen. Jebemti! Morda ima Nehemiah prav, morda sem res navadna pička, ki čaka, da jo nekdo pofuka. Ženska brez kurca. Neka čudna mešanica vseh treh spolov. Čudno. Kaj pravzaprav sem jaz? Ali sploh obstajam, ali obstaja Bog? Ali ima v tem trenutku kaj smisla poglabljati se v taka filozofska vprašanja, ki so fizično in psihično naporna? Jebeš to. Na to bi znala odgovoriti samo Kaori.
Zbrati se moram. 'Samuel, zberi se!' Vem, da lahko in da zmorem. Storil bom to! Ni več poti nazaj. Odločil sem se, čeprav že pol ure stojim pred vhodom, ne bom zavil vanj.