Turtles will never fly – 1. Poglavje – part 2

***

-Prav res ji ga bom prinesel... in spomnil se je besed, ki so nekaj minut pred tem glasno dokončale njegov stavek –Dot, dot, dot? Vibrator! Ali... Besede so mu donele in odmevale v glavi. Pogovarjanje sam s seboj je bilo v njegovi naravi že od kar sam pomni. Imaginarni prijatelji so mu bili dolga leta edina družba, ki jo je premorel. Zlasi mu je prirasel k srcu Nehemiah, s katerim sta že stara prijatelja in ne frenda. Redko katera resnična oseba ima v Samuelovem življenju tak privilegij, da jo okliče za prijatelja. Večinoma so to frendi ali ljudje, ki jih pozna. Nehemiah je imel močan moški karakter, kakršnega si je Samuel vedno želel. Nehemiah je užival ob zbadanju svojega prijatelja z ostrimi, ponavadi celo žaljivimi bededami. Užival je kadar mu je lahko zbijal upanje in zniževal mnenje o sebi. Oba pa sta bila mnenja, da lahko Samuela takšno sekanje po njegovi osebnosti sčasoma naredi močnejšega.
-Veš, da ima Kaori čisto prav, je začel Nehemiah. Res si mevžast. Morda se tega ne zavedaš, ampak... Ali si se že kdaj pogledal v ogledalo? Zrcalce, zrcalce na steni povej, kdo najbolj mevžast v deželi je tej, se je zasmejal s tako velikim nasmeškom, da mu je prekril več kot pol obraza. Zelo je spominjal na mačka iz Alice v čudežni deželi. Res si navadna pička, Samuel. Sprijazni se s tem. Nikoli ne boš dosegel svojih ciljev, ki si si jih zadal. Preprosto zato, ker nisi zmožen tega. Plehek si, brez hrbtenice. Nisi samosvoj. Nikoli.
-Daj me prosim pusti pri miru, je odvrnil Samuel. Hočem, da izgineš iz mojega življenja. Rad bi postal – ti. Rad bi gledal na svet s tvojimi očmi. Ne bi se rad več oziral in obotavljal ob raznih nepotrebnih stvareh, ob kakršnih se ustavljam sedaj v mojem življenju, z mojo osebnostjo, z mojim karakterjem.
-Ampak kaj takšnega ti nikoli ne bo uspelo, verjemi mi. Ravnokar sem ti povedal, mu je skušal Nehemiah obnoviti nedavno situacijo. Sprijazni se.
Tako sta hodila še naprej po pločniku ob glavni prometni cesti v mestu, nadaljujoč s svojim pogovorom. Nehemiah si ni mogel pomagati, da ne bi zbadal svojega prijatelja. Na vsak način ga je hotel zatreti. Hotel mu je uničiti samozavest, kolikor mu jo je sploh še ostalo. Zavedal se je, da to ne bo povsem težko. Poznal je njegovo naravo. Sam je bil zmožen prav vsega. Lahko bi ga oklicali kot živega hudiča. Vedno je stal ob svojem prijatelju. Ne pusti mu dihati, pravzaprav diha namesto njega. Porablja ves njegov vdihan zrak za svoje lastne prcese.
-Ji boš res kupil vibrator? A ne bi rajši premislil o tem, je prvi prekinil tišino Nehemiah.
-Na kaj namiguješ, je vprašal Samuel.
-Dobro veš na kaj namigujem. Stori že to, kar bi moral že davno tega. Ne odlašaj, loti se dela... Postavi ga pokonci in izkoristi to s čimer te je übercenjeni Bog obdaril... prvič v življenju. Naredi to zase. Saj vem, da ti tega želiš. O tem kar naprej sanjaš. Ne moreš si izbiti iz glave sanj o seksu – o fuku. Vem kako nestrpno si želiš fukat, kako nestrpno si želiš nje.
-Ampak...
-Ne ugovarjaj mi! Jaz vem kaj ti hočeš, kaj si ti želiš. Vprašanje je ali se ti tega zavedaš. Kaj ne res ne opaziš, kako trpi. Morda te ima celo rada. Ampak ti – res si pička.

---

Turtles will never fly – 1. Poglavje – part 1

1. Poglavje

-Kaj pa menage-a-trois? je rekla ona, že vidno nataknjena in s ključi v rokah.
Nikamor se mu ni mudilo.
-Pa saj veš, reče, da te ne bi delil z nikomer.
Ona se skloni k ključavnici in se ubada s ključi.
-Te ni mama naučila, da moraš igrače delit? se posmehne.
-Saj nismo več v socializmu! se je brez kakršnega premora odzval ter s hitrimi in kratkimi koraki ostopicljal do bližnje postelje.
-Kdaj me boš že končno posilil? je z občutkom jeze, nasilja in brutalnosti zajedljivo vprašala. Samuel ni bil zmožen spregovoriti niti besedice. Gromozanski cmok se mu je zataknil v sapniku. Zardel je. Kri mu je butala v možgane in komaj se je zadržal, da ne bi zamahnil s težkim a hitrim udarcem roke.
-Kako lahko rečeš kaj takega? Kako imaš lahko take pokvarjene misli? Zakaj si... Zadnjih besed ni izrekel. Pravzapraj jih ni bil zmožen izreči, zato mu je Kaori pomagala dokončati vprašanje.
-... taka kurba?
Samuel je to hotel na vsak način preslišati, a mu nikakor ni uspevalo. Nikoli ni mogel dovolj zatisniti ušes, da ne bi zaznaval okoljskih frekvenc. Da pa bi spustil zvočne valove skozi eno uho in jim preprosto prepustil prosto pot tudi iz njih brez kakršne koli obdelave, pa tudi ni znal. Že njegovo gledanje na dane situacije kaže na to, da je odraščal s problemom slušnega zaznavanja. Vedno je vse slišal. Že kot majhnemu otroku mu nikoli ni nič ušlo, ne malokdaj je celo tako močno vlekel na ušesa, da je zbudil pozornost ne samo govorečih, ampak tudi mimoidočih. Bil je fant čudne narave in ni mu bilo pomoči. Kakršen je bil, takšen je še zmeraj.
-Taka kurba... je tiho ponovil sam pri sebi, a ona ga je slišala.
-Ali nisi ravnokar odhajal? Če spolh še nameravaš to v bližnji prihodnosti storiti... Raje naredi, kar si nameraval in ne se spet zavleči v nek kot in se smiliti samemu sebi. Ne biti taka pička in stori kaj družbeno koristnega. Karkoli...
-Ja, sem nameraval... In nisem pička... je ponovno tiho in mevžasto godel Samuel.
-Ja si; zdaj pa mi že spizdi izpred oči. Pojdi v S.Š. in mi prinesi vibrator... za kaj drugega tako ali tako nisi uporaben... In upam, da te bodo vsi čudno gledali, ko ga boš vlačil po mestu, se je vzhičeno zdrla nanj.
-Zakaj pa rabiš...?
-Dot, dot, dot? Vibrator! Ali ne vidiš kako močno moje telo dregeta? Potrebna sem! Potrebna sem kurca! Ampak, ti si prevelik mevžast pussy in mi ga nočeš niti za kratek čas posoditi. KAJ JE NAROBE S TABO?! Da pa bi našla drugega v tako kratkem času, pa tudi ne gre. Se spoh zavedaš kako težko je najti nekoga, ki bi te bil pripravljen zadovoljiti po tvojih lastnih željah, da bi ustregel tvojim fetišem? Pojdi že in mi ga prinesi.
Samuel je stisnil rep med noge in se stokajoče odpravil iz stanovanja. Niti dveh korakov ni naredil, ko se je obrnil in skoraj po policijsko vstopil nazaj v stanovanje.
-Zakaj odhajam jaz, če je to stanovanje moje oziroma od mojih staršev, je zamišljeno namignil, čeprav tudi sam ni vedel, na kaj pravzaprav namiguje.
-Ne morem verjeti, da imaš spomin kot nekakšna zlata ribica! Še ne minuto nazaj sem te nagnala z namenom, da mi nekaj prineseš. Da narediš vsaj kaj koristnega.
-Ampak, to je moje stanovanje...
-Saj lahko grem. Tudi za vedno. Očitno si to na skrivaj želiš, glede na to, kako se obnašaš. Občutek imam, da izvajam psihično nasilje nad tabo, da te mučim, ali kaj podobnega. Lahko bi že odrastel in nehal biti taka mevža. Lahko bi si že končno izoblikoval svoje mnenje. Ali si nikoli ne zaželiš, da ne bi bil taka zdriz, da bi imel hrbtenico? Torej,... vibrator?

Turtles will never fly - Prolog

PROLOG

-This is the end, beautiful friend, of our elaborate plans, the end, of everything that stands, the end, no safety or surprise, the end, I'll never look into your eyes again; can you picture, what will be, so limitless and free, desperately in need of some stranger hand...
se je slišalo iz zvočnikov, prelitih s krvjo, ki je počasi kapljala na njih s stropa. Na tleh enormen krvav madež, ki je prav gotovo zavzemal več kot polovico sobe, v kateri je bilo vse tako natlačeno, da se je bilo v njej pravzaprav komaj obrniti okoli lastne osi. Takšno tesnobno vzdušje je obdajalo kogarkoli, ki je vstopil v to beznico. Okenska zavesa je prepuščala le majhen snop svetlobe, ki je padal na središče prostora. Vrata se odpirajo s težavo in še to le do neke meje, ravno toliko, da se povprečno suh človek zrine skozi režo.
S stene so bingljali časopinsi izrezki, s stropa kirž. Za to prijetno sceno, njeno nasprotje. Tam je ležalo, v tistem rdečem madežu, bledo truplo. Iz leve roke sta štrleli dve igli, zabodeni naravnost v arterio. Glava se je še komaj držala vratu. Kri je že zdavnaj nahala teči...
-Čas smrti, med enajsto in eno ponoči, je bistroumno pojasnil forenzik, ki je ravnokar prispel na kraj zločina ter še dodal nekaj besed o razlogih za smrt.
-Ampak, saj je še otrok... je evforično odgovoril inšpektor, ki do sedaj še vedno ni uspel razumeti, kaj se je zgodilo in čemu bo moral poiskati odgovor.
-Kurac, otrok! Okoli 30 jih mora imeti.
-Jaz pa okoli šestdeset. Zame je mlad.